Tudi mati Polona nima ugovora več. Dopoldne stopi Peter v župnišče in popraša, bo li treba dete, ki je komaj teden staro in o katerem se ne ve, je li krščeno ali ne, krstiti, da bo imelo vsaj pravo krščansko ime. Tam mu razlože, da se mora to na vsak način zgoditi, ako se ne dožene kmalu, da je otrok že krščen; če se dobi mati ‒ bo pač vedela kaj o tem; ako pa ostane otrok zapuščen in ga je smatrati pravim najdencem, potem treba krstiti ga ‒ pogojno, kakor veleva cerkev.