In drugo jutro so zopet vsi trije »metali« dim iz dolgih svojih pip; zdravoslovec je govoril zopet o hipotetičnih forintih, njegov kolega je računal po stari navadi, koliko mu ostaja, ali bolje, primanjkuje še za mesec, in »corpus juris«? Danes je že zopet nosil »vsega sveta gorje« v srcu, zamišljen je korakal po sobi gor in dol ‒ ves »kvartir« je bil res poln njegove norosti. Kar vzame v roke svoj dnevnik in poetično jame deklamovati pesem, katero je bil skoval danes, domov prišedši: Oj ti ne veš, da le zate srce mi v prsih bije, in da iz tvojih mi oči nebo naproti sije.