Zakaj ga ne končaš, zakaj vališ na sreče polne ure vsega tedna ‒ koncem ta grozni čut, da se v bolesti ‒ v silah neznosnih zvija nam ‒ krči srcé ta razdeva besede zorni kras in kras ‒ duha? Pohodi, zdrobi nas nakrat, kakor razruši plamteča strela stoletnih hrastov krepko rast, a ne daj nam ‒ ‒ usoda omahljiva ‒ v strupu vsakotedenske ‒ zaplembe okusiti stokratne smrti!« Tako je minulo soboto zvečer v reminiscenci na Heineja vzdihnil ‒ naš urednik.