Pa dekleta? Oh, tu je poezija doma, tu, kjer je »slamnata streha ‒ lesen rožanc«, ‒ da, tu je njegovo dekle, ki Ima kratke rokalce pa bele roke pa kodraste lasce, k′ se spletat ne hte; in tega dekleta je: Brez bel′ga papirja ‒ brez tinte črné zapisal v srce!
In kako ponosen je včasi naš fant, ko pravi: Pa una, pa ta za mano štorklja, pa una, pa tista za mano pritiska.