A ne le to, ne le one bele marjetice, ki odpirajo jutra njemu soncu svoj cvetni obraz, ne le oni bezeg, ki cvrči in žvižga po vrbovih, z mladimi popki obsejanih vejicah, ne le oni mladi mož, ki ide po travniku v gorki, južni sapi, v jasnem sončnem svitu, vesel te nove lepote, tega novega življenja; ‒ tudi beli obrazek dekletov in svit njenih oči in tudi vse to, čemur pravijo »ljubezen«, vse to je norost. Saj govore, da čas je prematerialen za pesmi, ki ljubezen ino ženski kras slavijo; da tisti človek je le ženialen, kogar svetovne borbe navdušijo. Pa to vendar ni res!