In vendar jo vedno čuješ to večno pesem, ki jo vzbuja nova pomlad leto za letom, kadar se raztaja bela odeja po holmcih in južni veter pokliče na dan nežne trobentice po sončnatih brdih. In nekateri ljudje pravijo, da je to norost! A ne le to, ne le one bele marjetice, ki odpirajo jutra njemu soncu svoj cvetni obraz, ne le oni bezeg, ki cvrči in žvižga po vrbovih, z mladimi popki obsejanih vejicah, ne le oni mladi mož, ki ide po travniku v gorki, južni sapi, v jasnem sončnem svitu, vesel te nove lepote, tega novega življenja; ‒ tudi beli obrazek dekletov in svit njenih oči in tudi vse to, čemur pravijo »ljubezen«, vse to je norost.