In vseh teh svetov, ki tekajo neskončna pota v vesoljstvu, vseh teh nekdaj ni bilo; pomikale so se meglene skupine po neizmernosti in iz njih nastali so v milijardah in milijardah let svetovi, kakor jih vidimo v svetli noči lesketajoče po nebesu. Poteklo pa bode zopet tisoč in tisoč milijonov let, ko ne bode nas ni naše lepe slovenske domovine ni našega okroglega sveta, na katerem se bojuje zemljanov trpki rod, ni našega sonca ni poetov, da bi mu peli slavo in čast vse se bode zopet sukalo v neskončni megleni skupini in pričelo znova stari, naravni krogotek. To se je godilo pred nami, godi se okrog nas in godilo se bode za nami; mi pa sedimo pri hrastovi mizi in trkamo s kupicami, da žvenketajo in doné; nad nami pa bije ura enakomerno, dolgočasno, kakor vsako noč, in mi kličemo: živio ‒ živio; Bog daj srečno novo leto!