Tu imate ptičke, ki vam pojo cel dan, po gozdu vrši veter take skrivnosti skozi zelene, košate vrhove in po dolini šumlja bister potok ‒ to je krasno, to je navduševalno!« »No, veš kaj ‒ vetra celo nimam rada; potok pa za drugega nima nič prijetnega nego za otroke, ki lovijo ribe in rake po njem. Ne vem, od kod jemlješ vso krasoto,« odgovarja ustna zategovaje Franca. Jaroslav zopet ni vedel, kaj bi dejal, a teta, ki sedaj pristopi, ga reši iz osupnjenosti, v katero ga je bil spravil dekletov odgovor.