In ko je bil ugledal utripajočega srca prvi svoj »opus« tiskan, dvignil je svoje poetično obličje za celo ped više, hodil trdo, kakor bi bil kol požrl ‒ drugi so dejali, da to zaradi utrudljive ježe na Pegazu ‒ govoril malo in to v nekakem sentimentalnem glasu ‒ kajti stalo je črno na belem v »Novicah«, da je on ‒ namreč Jaroslav Podgolovski ‒ nadepoln mladenič. Pravo njegovo ime je bilo sicer: pohleven Miha Maček, a zaradi skromnosti in mrzlega glasu tega priimka izvolil si je gori navedeno ‒ rojstvena hiša njegova je bila pod Golovcem ‒ skrbel je pa sam za to, da so ljudje, brigajoči se za razvitek našega slovstva, znali, kdo se skriva za ono odejo.
Jaroslav je stal na lestvi do prvaštva v pesništvu ‒ seveda stoprav na prvem klinu ‒ a kaj dé to ‒ s klina na klin se urno pride in marsikdo, ki že stoji na vrhu, ne ve, kako je tja dospel.