Ni bila roža, ne ‒ mlad fant je bil, raztrgan je ležal na zelenem pašniku in piskal na vrbovo piščalko svojim trem ovcam, ki so v bližini pojedale skromno pičo. Piskal je in žvižgal ter gledal v rdečo žerjavico, ki je tlela pred njim. Razne čudne in divje podobe so nastajale pred njegovim očesom, tuji, lepi kraji, ki jih zakrivajo daljne, daljne gore, svetli gradovi, kraljevski vitezi in kraljevske hčere, o katerih mu je pripovedoval stari sosedov gostač, ko sta sedela zvečer za pečjo in plela slamnate kite.