Stara babica in mačka za pečjo sta vedeli dobro, kaj pomeni kislo mleko. In tudi naš dvorni svetovalec je vedel, »da človek toliko velja, kar plača«; pa to ni »srcu rane vsekalo krva ve« in tudi »vera v sebe mu ni bila vzeta«, nego mislil si je z Goethejem: »O Weisheit, du red′st wie eine Taube«, in ko se je nekega dne predstavljal v fraku različnim »hofratom« in »sekcionsšefom«, se ni več spominjal, da je nosil nekdaj čevlje na kveder, prekratke hlače in dolgo suknjo, narejeno pri kmetskem krojaču. Mnogo zelenih pomladi je minilo in tudi pri nas doma na Slovenskem, kjer, kakor pravijo nekateri, vedno vse pri starem ostaja, se je vendar mnogo predrugačilo.