In tako je tudi bilo. Nekaj let se je plazil po trebuhu pred hišo in po hiši, nekaj let je tekal kot samosrajčnik okoli, nekaj let je »prodajal platno« ‒ kakor pravijo ‒ nekaj poznejših let se je uklanjal šibi vaškega šolmoštra in ko je prišel zopet sveti Mihel, peljal je našega junaka oče, spominjaje se besedi stare babice, v glavno mesto ‒ študirat.
In tu je bil mnogo, mnogo let; študiral je, v prostih urah se je vznemirjal in poganjal za »narod« ‒ bil je vnet rodoljub.