Bil je to Omahnežev Jurica, ki je čevlje krpal po treh vaseh naokoli in ravno sedaj je bil na potu v gozd po smolo. Debelo je pogledal, ko je zapazil nenavadna dva počivalca, pa ker je bil izkušen mož, vedel je tudi precej ‒ za kaj tu gre. V zadregi je bil pa vendar in mimogrede mahnil je na drugo stran pota, potegnil počasi klobuk, zakašljal malo ter v stran gledaje dejal: »Vroče je, vroče!«