Li ne?« Gernaua je spreletelo pri prvih besedah, kakor bi ga bil sršen pičil; pa to in naravni trenutni instinkt, ki mu je velel: ‒ tu te ne smeta videti ‒ navel ga je obenem, da je skočil ko blisk v stran, kjer je počenil za široko drevo. Na debelem mahu njegove stopinje ni bilo slišati.