Ta je bil vedno stari. Dobre volje, duhovit, kakor more biti ulanski oficir, zabavljiv, kadar se mu je ljubilo, in lahkomiseln vedno in povsod, kakor ga je že primorala njegova natura. Ljubil je Veroniko, kakor si je dejal sam, kadar je odhajal z žerinjskega grada, ter premišljeval, kako lepa in prijazna je bila vendar grofica, kako ga je nežno od strani pogledovala in kako mehko ga je pri odhodu povprašala, ali skoraj zopet pride.