Še tisti večer, ko se je vršil za Vinka tako znameniti dogodljaj v gozdu pri Ravnah, šel je, s prijateljem domov prišedši, v svoj atelje, v staro biblioteko, in jo je meril dolgo, dolgo gori in doli stopaje. In pri oknu, kjer sta prejšnji dan s prijateljem besedovala, zrl je zopet v temen smrekov gozd, ki se je pred njim razširjal. Srce mu je bilo tako polno.