Ha, ha!« vzklikne mladi oficir, preobrnivši se na kanapeju na drugo stran; »zdelo se mi je že, da kaj takega misliš o meni! Prijatelj, morebiti misliš prav; kdo ve, jaz sam morda ne vem, da me je že ranil tisti tvoj bog Amor, ki tamle tako neumno gleda izza onega zastora. Beži, beži, zaljubljen, ha, ha, ha!