Skoči raz konja, seže ji v roko in pravi: »Ah ‒ kontesa Walden! Kdo bi mogel tudi v prvem trenutju verjeti, da je postala najlepša dama naših elegantnih krogov samotarica v tako odljudnem kraju in da je zamenjala mestni salon s tako grozno puščavo, kjer človek ne ve ni kam ni kako. A odkritosrčno in na poštenje rečeno, kontesa, ljubše mi je sedaj, da ste izvolili to izpremembo, ker brez nje bi ne bil doživel tako veselega iznenadenja.«