Tu zagleda korak od sebe proč mravljišče, velik kup, ki so ga bile nanesle te drobne živalce, že svetopisemske vzglednice marljivosti. Naša mlada dama se upogne naprej in radovedno opazuje tu živo gibanje in vrvranje, potem pa vzdigne svoj speti svilnati sončnik in s pozlačenim končnikom njegovega držaja radovedno pobrska po mravljinčjem naselišču. Huj, kako so bile mravlje razburjene, naglo sem ter tja so tekale od straha in srda, ko je prišel nevaren velikanski sovražnik s podiralno roko v njih domovino, gospičin elegantni sončnik, vojen od lepe, male, bele ročice, in vendar tako neusmiljen.