Dokler je imel apetit, in ta je bil pri njem vsak dan velik, ni se zmenil niti za prijaznosti barona Gernaua, ki je sel zraven njega, niti za redke besede grofa Sorija, ki je prišel sam, ker grofinji Veroniki ni bilo moč, niti za druge časti: nego privoščil si je vsega dobrega, česar mu je podeljevala miza, in zadovoljen, jako zadovoljen je bil. In ko je ob koncu vtaknil roki v žep in pogledal radovoljno okoli, dregnil je s komolcem soseda Gernaua prijateljsko pod rebra in dejal veselo: