Vedela sem, prepričana sem bila, da bode jutri vse zopet poravnano, a skrb, čudna, neznana skrb me je tisto noč težila.« »Zjutraj je šel Aleksander na lov in okoli poldne prikorakal je Selski, bled, upadlih oči, tresoč se v grad ‒ moj Bog, vidim ga še pred seboj! Povedati mi ni hotel precej, kaj se je zgodilo, zahteval je le hlapce in o zdravniku govoril.