Pri skoku pa se mu zatakne puška, katero je držal v roki, ob majhno hrastovo vejo ‒ poči in on obleži v svoji krvi onkraj jarka. ‒ Jaz ne vem, kaj sem storil od onega trenutka, ko je ležal pred menoj bled ‒ mrtev; jaz le vem, da me imenuješ ti ‒ ti, Amelija, njegovega morilca. Jaz te ne sovražim, jaz te ne dolžim krivde, jaz ti odpuščam.