Brati je hotela, pa zdaj ji menda ni bilo moč, nekova čudna slutnja jo je težila, in položila je deklica knjigo iz rok ter, naslonivši se na deblo stare vrbe, zrla je kakor brez misli v zeleno vodo, ki se je pod njo pomikala počasi naprej. Bleda je bila ta hip in majhna bolestna poteza okoli ustnic kazala je dovolj, da bridke urice zadnjih dni niso minile brez sledu. Pri tem pa je sijala iz njenih jarkih, temno obsenčenih oči neka mirna resignacija, ki jim je podajala nenavadno čarobnost.