»Ha, ha!« meni baron malo prisiljeno. Proti gradu idoč postane še enkrat in udari s svojo šibo po grmu, ob strani rastočem, kakor tedaj, ko je v žerinjskem gozdu prišel do spoznanja, da ima dober nos, ter reče pol resno, pol smeje se: »Prekleto, sedaj naj pa še kdo pravi, da nas dolgčas tare!« Hlapca poklicavši, veli mu sedlati in kmalu potem odjaše.