»Pozna je; pa bode tudi dobra,« reče počasi. »Dobra pa, dobra,« prikima hitro gospod Mejač in nese ona dva prsta svoje desnice, katera je vedno, držeč tobak med njima, pritiskal enega k drugemu, pod svoj nos.
»Vroče je!« reče zopet čez nekoliko časa, v katerem je ogledoval bližnje kosce.