V Rogulinovi sobi je gorela še dolgo luč in on sam je srpo gledal v bele popisane lističe, ki so ležali pred njim. Premišljeval je, kakor ga je silila razburjena fantazija, zadnje dogodljaje in svojo pokopano ljubezen, katere zgodovino so pričala ona bela pisemca. Dolgo se ni mogel umiriti, misel se je za mislijo podila in vse se mu je sanjarsko dozdevalo.