Gernau je potem hladnokrvno pušil svojo cigaro in nekov vesel izraz ni hotel izginiti z njegovega lica. »Poznam ali ne poznam,« pravi, ustni ironično zategovaje; »pa to je enako, ker smejem se lahko zaradi enega ali drugega. Imel sem tudi nekdaj ‒ še ni tako dolgo tega, lepo ljubico, sveto reč, kakor ti praviš, in tudi jaz sem tako dejal; imel sem jo precej časa, dve leti ‒ škoda za ta čas, pa lep čas ‒ svet čas je bil.