Peter Polenček bil je nekakov vaški norec, pa, kakor so dejali ljudje, bolj zloben nego neumen. Mati Kosanka mu prikima ter hoče ne meneč se za trapa v hlev. »Hohoho, mati Kosanka,« krohoče se oni, »kaj ste povohali danes, da se vam tako mudi, kos kruha mi dajte pa malo mleka, kislega; vam bom pa nekaj povedal, na ušesa seveda, če niste podplatov našili nanje; na očeh imate pač štibale ‒ pravijo ljudje!«