Takega večera je bilo, ko sta stala Olga in Kosan po majhnem sprehodu na strmem robu gori nad gradom, raz katerega se je odpiral lep razgled po rodiški dolini. Debela, košata bukev branila je zadnjim sončnim žarkom v zatišje podse. »Ah, kako lepo bi bilo, gospod Kosan, ko bi se mogla jaz kar tako na perutih prepeljati tja čez dolino!« vzkliknila je deklica po svojem otročjem načinu.