Sonce lesketalo se je v tisočerih rosnih kapljah po visoki obpotni travi in hladna jutranja sapa prinašala je potniku zadnje glasove postiljonovega roga. Urno je korakal po kolovozu in, ko dospe čez majhen griček, ugleda pod seboj veliko vas ‒ Rodico jo je imenoval postiljon ‒ in za njo kake četrt ure oddaljeni grad, o katerem smo govorili. Videlo se je, da je bil potovalcu kraj znan, kajti poiskal je tu, kjer je cesta storila več ovinkov, kakor doma človek vsako stransko stezo, katera je krajšala pot, in ravno sedaj je bil zopet krenil na tako stezico, ko mu udari klopot konjskih kopit na uho.