»Pa vi vendar ne bivate vedno tu?« vpraša slikar površno. »Časih potujemo v poletnem času,« odgovori graščak; »letos smo ostali doma; prijetna družba na deželi je tudi več nego nemirno vozarjenje po svetu.« ‒ Obrnil se je pri teh besedah proti Bergu. Kosan, ki si je bil zunaj med svetom pridobil že dobršen kos one lastnosti, ki daje človeku hitro spoznati v govoru drugega videz in resnico, čutil je nehote, da za zadnjimi besedami gospodarjevimi tiči nekaj pikrega, njemu vendar neumljivega.