A kmalu vrnil se je v svojo sobico, opravil se v najboljšo obleko, katero je prinesel s seboj, in pol ure pozneje sedel je v gradu v veliki, prostorni sobani poleg starega grajskega gospodarja Wernerja. Sprejel ga je bil isti gostoljubno, skoro presrčno, in tudi nadlajtnant oveselil se je jako slikarjevega prihoda; Berg pa se je vedel tako kakor prejšnjega dne. Teta, svakinja gospodarjeva, bila je res stara skoro »kakor zemlja«, a vendar živa, gibčna in vesela.