Smejal se je bil prej sam pri sebi puhlosti nadlajtnantovi ‒ »in pa ženin je oni drugi!« dejal je tedaj porogljivo. En trenutek samo in potem si je bil začel rezati drenovo šibino. Sedaj pa je šel hitro, razburjen po stezi skozi gozdič; ni se smejal niti žvižgal predse; v tla je zrl in čudno one porogljive besede spremljale so ga: bile so mu v možganih in na jeziku.