Tam gori v zakotju svetila se je sprednja stena potoškega gradu in nekoliko odprtih oken, v katerih so se zibala zelena zagrinjala, dajala so priliko slutnji, da tam morda biva nekaj ljudi, s katerimi bi se občevalo tako kakor zunaj po svetu, po mestih. Slikar se je ozrl nekolikokrat tja in v mislih mu je bilo, da bi šel gor v grad. »Pa kaj!« dejal je sam pri sebi, »kdo ve, kakovi ljudje so!