Niti ozrla se ni, in ko bi se, ugledala bi bila očeta varuha, kako je stal poleg črnice ter roki tiščal v ozka žepa, iz mrzle pipe pa siloma vlekel zrak, da so se mu globoke jame kazale po suhem licu. »Kdo je pa ta ‒ cigan?« zagodrnjal je čez nekoliko časa in urno, kolikor mu je bilo môči, stopil na cesto. A o onem ni bilo niti sledu in obe Kolarjevi, žena in hči zadnjega njegovega soseda, prišli sta počasi mimo.