»Ta bo imela kaj v roke vzeti!« dejal je sleherno leto, vrnivši se iz urada, in tudi če je ob praznikih zvečer sedel v vaški krčmi, pobahal se je rad, kako množi Maničino imetje. Da ji bode on sam tudi svoje imetje izročil ob svojem času, tega ni zinil nikdar, toda vedel je to vsakdo. Tako so potekala leta in Molek se je neko nedeljo popol dne kar čudom začudil, ko je, stoječ pred hišo in vžigajoč pipo, zrl za varovanko svojo, ki je stekla praznično opravljena mimo njega, od doma navzdol po stezi; pri fari je že zvonilo in deklica je hitela, da ne bi mudila.