Zlatarjevo mu tudi ni povzročevalo posebnih skrbi in potov; vsako leto je pobral zakupnino, plačal davke in drugo dán, popravil nekoliko pri poslopjih na Zlatarjevini, prebitek, ki je bil še vedno velik, nesel v hranilnico, knjižico pa potem izročil sodišču. »Ta bo imela kaj v roke vzeti!« dejal je sleherno leto, vrnivši se iz urada, in tudi če je ob praznikih zvečer sedel v vaški krčmi, pobahal se je rad, kako množi Maničino imetje. Da ji bode on sam tudi svoje imetje izročil ob svojem času, tega ni zinil nikdar, toda vedel je to vsakdo.