Deklica je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno razvita in iz njenih oči je seval nekov tuj, temen žar, kakor ga ni smo vajeni pri naših rodnih dekletih; pa saj tudi nikdo ni znal, kdo je bil njen oče, ni katera njena mati ‒ iz tržaškega najdeniškega zavoda so jo bili prinesli. Zagorel laški kupec je še enkrat povprašal po ceni Mohoričeve krave, a potem zažvižgal ter obrnil hrbet; mimogrede pa je vščipnil še Cilko v lice. »Pojdiva, pojdiva!« velel je Tone nejevoljno.