Kupčije ni bilo in kmalu popoldne so se tuji kupovalci jeli razhajati. »Počakajva še malo, oče!« omenila je rejenka, ko je Tone nameraval odriniti proti domu. Deklica je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno razvita in iz njenih oči je seval nekov tuj, temen žar, kakor ga ni smo vajeni pri naših rodnih dekletih; pa saj tudi nikdo ni znal, kdo je bil njen oče, ni katera njena mati ‒ iz tržaškega najdeniškega zavoda so jo bili prinesli.