Tam je bil časih čuden pogovor, posebno na večer, kadar je hladen piš potegnil skozi veje; poslušat sem hodil tja ter smejal se robatim dovtipom starikavega, razzeblega hrasta, kateri je s kosmato, z mahom obraščeno vejo poskušal božati vitko jelko poleg sebe. Upogibala se je sem ter tja in, če se je na lahko presukala v stran, zahrščalo je gori po na pol suhi hrastovi veji; začulo se je, kakor bi hromi starec zaječal od bolečin, in po drugi družbi okoli šlo je šumenje, zlobnemu smehu podobno. Da, da ‒ smejali so se okornemu, zaljubljenemu starcu in ta jim je potem s kosmatimi dovtipi odgovarjal.