Pred mano leži nekoliko drobnih knjižic; v njih je trd, star, oster papir, vezan po okorni roki v nerodne platnice, ki jasno pričajo, da jih ni imel nikdar knjigovez pod svojim nožem. Na sprednji strani vsake knjižice pa stoji pisano s trdo, moško roko: I. zaklad mojega imetja, potem na drugi: II. zaklad mojega imetja, ‒ dalje: III. zaklad mojega imetja in tako dalje do trinajste knjižice; zakaj toliko jih je v tem starem zapuščinskem aktu iz patrimonialne dobe, v aktu, ki nima za nikogar vrednosti, nego samo ‒ zame ‒ in zame samo zato, da narišem to drobno sliko. Le-ta se mi je pa odgrnila, prečitavšemu v naglici prvi zvezek ‒ »I. zaklad mojega imetja«.