Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova ‒ menda tretjič v dveh dnevih ‒ ogledoval gola rebra na slamnati strehi svoje hiše. »Prekriti, zakrpati se mora!« dejal je, vzel s police pri oknu zakrivljen nož, velel sinu Antonu, naj pripravi nekoliko škopnikov ržene slame, sam pa je šel gor v breg do meje, ki je krožila njivo in kjer je raslo med robidovjem dokaj mladih belokožnih brez. Pod grmovjem prav na rumenem laporju je slonelo mnogo suhe praproti.