Otresel se je bil za par uric mučnega vsakdanjega posla, poučevanja in spremljevanja razvajenih paglavcev, in kdor ve, kakovo je tako delo, umel bode tudi, kako vesel in dobre volje je bil Vran, ko je vedel, da ima nocoj nekoliko prostih trenutkov pred seboj. Ogledati je hotel mesto tudi enkrat sam po svoje, ne da bi se ravnal po strogem, zapovedanem načrtu, po katerem se mu je bilo treba ravnati skoraj sleherni dan. Mlademu, lahkoživemu možu, kakršen je bil on, povzročevalo je to zadnje mnogo več zatajevanja in muke nego kakemu drugemu v enakem položaju, toda ‒ kruh, kruh ‒ vsakdanji kruh!