Pa tudi tu, akoprav je bil vprvič v tem kraju, ni mu bilo namenjeno, da bi ostal sam in nepoznan, kakor si je skoraj želel. Zavil je konec strmih in z debelim prahom pokritih ulic proti majhnemu parku ‒ ako smemo primitiven vrtič tako imenovati ‒ sredi katerega je stala enonadstropna, lepo pobeljena hiša. Iznad strehe je vihrala belo-rdeča zastava in po njej je sodil Peter, da je tu kopel in vrtič, kraj nje pa ‒ park in sprehajališče.