»Morebiti je iz žepa smuknila v skrinjo med obleko!« mrmral je razburjen in skoro s tresočim glasom. Spomnil se je pa, da so vrata v kamro odprta in da sedi sosed Goropečnik v prvi sobi; zaprl je naglo duri, potem pa jel premetavati obleko, robce, srajce, klobuk, stara pisma, nekoliko hranilničnih knjižic, rožni venec, nekaj jašk in škatlic, v katerih so zvenele stare dvajsetice, celo dva lepo opisana in s srebrno žico preprežena suha lanska pirha je potresel kakor klopotca ‒ pa nič, nič ‒ listnice s štirimi stotaki ni bilo. Vse suknje, vse hlače in vse žepe v njih je preobrnil, pa ni duha ni sluha o tem, kar je iskal.