Zaeno pa je namignil hlapcu in ta je takoj umel, česa treba. Stopil je tiho za koleselj in ga krepko, dasi polagoma, tiščal naprej; komaj čuti kobila, da se voz za njo pomiče, in ker je v tistem trenutku tudi dohtar z vajeti odjenjal ‒ skočila je iskro dalje in vtem so bili na cesti, tam nizdolu viseči; žival je stekla, da je bilo veselje. Dohtar je pozabil prvi strah in le časih pogledaval po strani, če ga nihče ne opazuje, oziroma občuduje.