Po končanih študijah in dovršenih preskušnjah se je trudil s tako zvano prakso v ljubljanski bolnici ‒ morda kakih pet ali šest mesecev ‒ potem pa, naveličavši se nehvaležnih bolnikov pod seboj in še nehvaležnejših zdravnikov nad seboj, lepega pomladnega dne zapustil po karbolu in po jodoformu dišeče prostore ter pogumno prevzel stoprav razpisano mesto občinskega zdravnika v Kolibji vasi, za katero so ga bili imenovali občinski očetje z vsemi proti enemu glasu. En odbornik, edini nasprotnik njegov, utemeljil je protest svoj s tem, da vendar ne gre imenovati za zdravnika moža s tako groznim imenom. »Pomislite,« dejal je, »dohtar Konec, dohtar Konec!