Vedel je, da se marsikateri nevoščljivec in zavidnež smeje potihoma njegovi nesreči, dasi mu kaže žalostno lice. Izguba štirih stotakov sama ob sebi ni toliko bolela Molka; toda prepričanje, da je sin sokriv te hudobije, da se mu mnogo drugih roga in posmehuje in naposled varčnost njegova, ki mu je velevala vsak krajcar obrniti trikrat, štirikrat med prsti, preden ga je izdal ‒ vse to ga je silno trlo. Ugibal je le, kako bi najprej prišel do smotra in konca; kako bi najhitreje zasledil tatu; in takoj po praznikih je pričel svoje delo.