Uvidevši, da z grdo ne opravi ničesar, začel je z lepo, prigovarjal, prosil in rotil je sina, naj obstane, kje je denar, celo jokati je začel; Luki je končno vendarle v resnici kri zavrela. Oblekel se je praznično, vzel klobuk in odšel, na pol še vedno dvoječ, je li denar res ukraden ali se pa očetu blodi po glavi. »Zvečer po procesiji bo že bolje!« dejal je sam pri sebi in krenil od doma.