»Kako je to?« »Nekaj čudnega je v teh napevih; rekel bi, da počasi, polagoma omamljajo človeka, tako rekoč v prsi, v dušo segajo ‒ a ničesar ni v njih, kar bi budilo in vžigalo fantazijo!« »A, vi me spominjate Hauffovega Satana,« reče živo ona, »pa odkrito povedano, do mene te pesmi nimajo takega vpli va, kakor ga opisujete!